NIET

"Najbolj pomembno je, da si bend medsebojno zaupa in da verjame, da je to, kar počenja, najboljše na svetu. Vztrajnost je lepa čednost. Nič ni od danes do jutri!"

Ime me popelje v osemdeseta, prav v tista leta, v katerih je bilo mnogo razcveta na glasbenem področju. In to v vseh žanrih, po celem svetu. Tudi v Sloveniji. Na področju punka v Jugoslaviji se je takrat marsikaj dogajalo in leta 1983 je nastala skupina, za katero si upam trditi, da je v naše življenje prinesla ogromno sprememb. Bila je ena najplodovitejših skupin na področju punk glasbe. Fantje z manjšimi prekinitvami aktivno delajo še dandanes in nič ne kaže, da bi se česar koli naveličali.

Trenutna zasedba: Igor Dernovšek, Janez Brezigar, Tomaž Bergant, Robert Likar, Borut Marolt.

Prvotni člani pa so bili : Igor Dernovšek, Aleš Češnovar, Primož Habič in Tomaž Dimnik.

Pred koncertom, ki so ga imeli v Izoli, sem si vzela nekaj časa in poklepetala z njimi. Iz klepeta pa je nastal intervju, ki ga boste prebrali v nadaljevanju. Upam, da vam bo všeč.

Mene zanima, kdo ste Niet? Kaj lahko poveste o sebi in kaj je tisto, kar vas označuje?

Igor: Niet smo star band, ki je nastal v osemdesetih. Izhajamo še iz Jugoslavije in takrat smo igrali glasbo, ki se ji je reklo Hard core. Takrat je bilo obdobje, ko je punk postal malo bolj medel, zato smo se odločili, da potrebujemo svežo kri in odkrili Hard core. Takrat je bila cela ljubljanska scena HC in tudi mi smo bili HC. Sčasoma smo šli preko različnih stvari, preko vzponov in padcev, takih in drugačnih, ustvarili smo svoj zvok in sedaj smo tukaj, taki, kot smo.

Hvala. Bo še kdo kaj povedal?

Janez: Ne.

Borut: Ne.
Od kje ideja za ime skupine?

Igor: Nastali smo iz skupine z imenom O, pizda!, v kateri sva bila jaz in pokojni Aleš Češnovar. Pridružil se nama je še Primož Habič, ki je bil prej pevec od Odpadkov civilizacije. Bobnov sicer takrat še nismo imeli, ampak bolj pomembno, kot da imamo bobne, nam je bilo, da imamo ime. Jaz sem predlagal ime Niet, Habič pa Socialne kurbe. Potem smo dali obe imeni na glasovanje. Glasovali smo po evrovizijskem pravilu. Ime Niet je dobilo mojih 12 točk, Aleš mu jih je podelil 12, Habič pa 10. Niet je zmagal s 34 od možnih 36 glasov.

Zakaj Niet? Delovalo je nekako uporniško, jedrnato. Enostavno... NE! Takoj mi je bilo všeč in predlagal sem ga za ime skupine.
Od kje črpate ideje za besedila in glasbo? Sprašujem tudi zaradi tega, ker imate zanimive naslove vaših komadov.

Igor Robiju: Ti si napisal Vidim rdeče. Beseda je tvoja

Robi: Jaz sem napisal glasbo. Besedilo je Dodi napisal. Glasba za ta komad je v stilu Dead Kennedysov, ki sem jih jaz, kot najstnik, zelo oboževal. Besedilo se mi je zdelo nekako primerno za tako glasbo.

Dodi: Drugače pa je itak Igor avtor večine besedil.

Igor: Ja ne vem, veš, nekako pade. Zelo različne stvari so. Ali od nekod pade nek tekst, ali prej pride melodija in potem tekst na tisto melodijo... Ponavadi vedno delamo komade nekako kampanjsko, vse v zadnjem trenutku in po potrebi, recimo, ko je potrebno izdat novo ploščo ali pa kake nove komade naredit, ni pa tako, da bi bile ideje skozi na zalogi in da bi to kapljalo počasi.
Sedaj se vrnimo nazaj v obdobje HC pa na nastop s Primožem na Novem Rocku. Kaj mi lahko poveste o tem obdobju?

Igor: Novi rock je bil naš prvi nastop na velikem odru. S klubskih odrov je bil za nas to en velik preskok. In takrat je bil to precejšen spektakel. Biti udeleženec na Novem Rocku je pomenilo, da si moral poslati svoje komade in potem je žirija izbrala bende, ki so nastopali. Za nas je bila velika čast, da smo bili izbrani. Takrat je Novi rock trajal dva večera. Prvi večer je bil bolj alter, punk, drugi pa alter pop. Bili smo zvezde prvega punk večera. Igrali smo z raznimi bendi. Z eno besedo: čista norija. Ljudje so pričakovali nek hit, da se jim totalno strže, tako kot na ostalih koncertih, in ja, kot je rekel en kritik: Ograja je šla dejansko v franže, tak pritisk je bil. Res je bilo neverjetno. Za nami so igrali EKV, kateri pa niso bili ravno navdušeni nad tem, da smo jim malo vzeli show. Par mesecev kasneje smo se srečali v Sarajevu in takrat je prišlo do rahlega pretepa med Habičem in njihovim bobnarjem, ker je njihov bobnar rekel: "Opet oni Slovenci! Opet ću pravit sranje!". Habič ni razumel, da je to kompliment in je samo "uletel " čez mizo in njihovemu bobnarju zaril pest v glavo. Kasneje smo se pomirili in smo nato še nekajkrat skupaj igrali.
Bili ste tudi v Parizu. Lahko poveste kaj o tem?

Dodi: Povejta raje štorijo, kako ste se peljali nazaj iz Pariza.

Robi: Bili smo v Franciji in smo imeli turnejo po različnih mestih. To je bil festival Rock'd Europe, kjer je bilo par bendov. Na festival so bili povabljeni en lokalni in trije bendi iz treh različnih držav. Mi smo zastopali Jugoslavijo. Bilo je zelo pestro in zanimivo. Tudi koncerti so bili zelo dobro obiskani. Prvič smo v bistvu videli, kako te zadeve potekajo na profesionalni ravni. Recimo, kako sploh izgledajo garderobe. Kako te pripeljejo na oder. Za nas je bilo to nekaj popolnoma novega, kajti prej smo bili nek bend iz garaže, tam pa je bila čista Hollywoodska scena. Lučke na odru in še marsikaj.. To smo prej videli samo v filmih. Ta turneja se je očitno dobro obnesla, kajti kasneje so nas povabili še v Pariz. V Parizu smo bili povabljeni na nek dobrodelen festival, mislim da je bil organiziran za lačne otroke po svetu. Tam smo igrali dva dneva zaporedoma in nismo dobro razumeli, da je to dobrodelno. Prišli smo pa brez denarja. Ker denarja nismo dobili, je to bila zelo neprijetna situacija. Še na pizzo nismo mogli. Na koncu so se nas le usmilili in nam dali nekaj malega. Obakrat smo v Francijo prišli v starem Volkswagnovem kombiju in obakrat se nam je pokvaril. V drugo smo imeli velike probleme z vračanjem domov. Eni so dobili štop, drugi ga nismo dobili in sva šla jaz in takratni bobnar prosjačiti policijo, če lahko prespiva pri njih. Rekli so nama, da to pač ni možno, ampak so nama dali 10 mark in naju poslali v najbližji park, da tam prebediva noč. Naslednji dan sva nekako srečno prišla domov.
Okoli leta 1993 je prišlo neko atipično obdobje Nietov. Neki angleški komadi... Kaj se je takrat dejansko dogajalo v skupini?

Igor: L. 1993 je bilo dve leti po Primoževi smrti in začela se mi je dogajati Nietonostalgija. Več ljudi me je stalno nagovarjalo, da bil čas, da se zopet sestanemo in začnemo nekaj delati. Klical sem fante. Zbral sem ekipo, ki je bila takrat ista, kot iz leta 1988. To sem naredil predvsem iz enega razloga in sicer, da bi komade, ki so bili prej na trakovih in kasetah, končno spravili na CD. Sklenili smo dogovor, da oddelamo 10 koncertov po Sloveniji, Žare pa nam izda ploščo. Nismo se ujeli kot prej. Tudi tisti angleški komadi so bili več ali manj neposrečeni. Sedaj imamo v planu predelati te angleške komade in jih posneli v slovenščini. No, to nam je tudi eden od načrtov za letos. Morda bo kaj od njih. Ker to je tako: Vsakič, ko nekaj predelaš, nastane nekaj novega. Na tisto obdobje nisem ravno ponosen, nismo se dobro ujeli z ekipo. Trajalo je zelo kratko, eno leto. Takoj, ko smo tistih 10 koncertov oddelali, ki smo jih bili dolžni, smo razpadli. Skregani. Po tistem 15 let nisem prijel za kitaro. Do leta 2008, ko smo se vrnili na sceno z Borutom in v originalni zasedbi z Alešem, Robertom in Brechtom.
Kakšno mnenje imate o kompilaciji Držte jih, to niso Niet?

Igor: Zelo sem ponosen, da se je nekaj takega zgodilo. Zbrali so se res dobri bendi. Od Rambo Amadeusa, Zablujene generacije, do Ane Pupedan itd... Videlo se je, da so avtorji priredb rasli gor z Nieti in da so se projekta lotili z veseljem. Eni bolj, drugi manj, ampak vsak od njih je dal v komade eno svojo noto. Za mene je bil to en velik kompliment. Po zaključku albuma je akcija trajala še tri dni koncertov, kajti so vsi ti bendi so tudi nastopali na različnih odrih in pokazali, kaj so naredili. Še enkrat: To je taka čast, da ni za verjet.

Janez: Super kompilacija je, precej posrečena. Res je en lep zapis teh komadov od Nietov, ki so bili pač takrat narejeni. To je en lep spomenik Nietom iz strani vseh teh slovenskih bendov, ki so takrat nastajali. Meni je zelo všeč ta plata.
Borut, vprašanje zate. Kako si pa ti prišel zraven Nietov? Vem, da si igral pri enem drugem bendu, ki je bil tudi zelo uspešen.

Ne, takrat nisem več igral z njimi. Prisluhnimo tišini smo razpadli dve leti nazaj. Nieti so me poklicali. Že dolgo so neuspešno iskali pevca in menda so preizkusili več kot 50 ljudi v dveh letih. Zato, da sem sploh prišel na avdicijo, sta kriva dva vira. Prvi vir je bil Gušti, ki je Igorju rekel, naj me pokliče, drugi vir pa je bil Mutvar, ki je isto rekel Likarju. Vse to se je dogajalo približno v istem času, tako, da me je na koncu poklical Likar in mi rekel, da naj se pridem pokazat. Jaz sem bil seveda zelo vesel, ker sem bil njihov fen. Hkrati pa sem čutil in vedel, da je to to. Vedel sem, da sem že zraven in na vaje sem prišel popolnoma brez nobenega strahu. Prav na način: To je to. In tako je tudi bilo.

Igor: Ta kemija je takoj zaživela in zgodilo se je nekaj neverjetnega: v decembru oz. januarju smo dobili novega pevca. Dodija. Maja smo imeli že veliko vrnitev v Križankah.
Kaj pa Rokovnjači? Kako ste sploh prišli do tega, da naredite glasbo za gledališko predstavo?

Igor: Moj bratranec Miha Nemec je režiser in igralec v novogoriškem gledališču. Pred nastankom Rokovnjačev je imel eno zelo uspešno predstavo, ki je tudi požela nekaj nagrad. Rekel mi je, da bi se želel lotiti muzikla. Tudi on je bil fan Nietov in oba sva rekla: Ok, zakaj pa ne? Predlagal je, da naš bend naredi glasbo za Rokovnjače in odgovoril sem mu, da lahko poizkusimo. Nikoli se nismo bali izzivov. Vsakemu od fantov sem dal v roke tisto knjigo (režisersko), ki se jo je moralo prebrati in potem so na podlagi nje začeli nastajati teksti. Malo po moji ideji, malo po ideji scenarija, malo po ideji scenarista... Glasbo smo s fanti naredili skupaj. Jaz sem na to ploščo še vedno zelo ponosen. Predstava je bila odlična. Zmagala je na kranjskem festivalu tedna slovenske drame, ki je takoj za Borštnikovem prstanom največji dosežek. Uspelo nam je. Razmišljali smo o tem, da bi šla predstava še malo po bivši Jugoslaviji, ampak očitno je Kolpa meja, ki se jo po osamosvojitvi ne da več prečkati.
Kako se vaše sedanje vaje razlikujejo od tistih vaj na začetku?

Robert: Vaje so, razen ponovitve pred koncerti, vedno ustvarjalne. V starejšem obdobju smo vadili z večimi bendi v K4. Tam se je marsikaj dogajalo. Takratne se nekaj preveč ne razlikujejo od sedanjih. Mordasmo sedaj malo starejši in sedaj počnemo vse to z malo bolj resnim pristopom. Takrat smo bili še najstniki. Znali smo biti tudi resni, ampak sedaj smo še malo bolj. Sedaj se dobimo in izkoristimo čas takrat, ko smo skupaj. Prej smo imeli časa na pretek in smo se lahko tudi zafrkavali z njim. Sedaj pa je malček drugače.
Akustični ali električni koncerti? Kaj je boljše?

Robi: Električni

Vsi ostali: Električni.

Igor: Električni. Čeprav je bila tudi tista akustična zadeva, ki smo se jo lotili, en velik izziv. Noben od nas ni verjel, da se bo akustika sploh dala speljati. Nekako pa nam je uspelo punk združiti s klasično glasbo. Dodali smo malo violin, malo klasike, naredili partiture...Meni osebno se zdi, da je izpadlo super. Tako na plošči, kot na obeh koncertih, ki smo ju izvedli (na RTV-ju in v Križankah). To je bila dejansko še ena zadeva, ki nam je lepo uspela.
Kako je potekalo snamanje z godalnim orkestrom pri Izštekanih? Kakšen poseben vtis?

Robert: Vadili smo v glasbeni šoli z vsemi temi violinisti. Takoj smo občutili razliko, kajti oni so profesionalci in se zadeve lotevajo na popolnoma drugačen način, kot mi. Po drugi strani gre pa, ravno zaradi tega, vse zelo hitro.
Kateri koncert vam je ostal najbolj v spominu?

Vsi: 2008

Robi: 2008 definitivno. Takrat niti nismo dojeli, da je možno kaj takega v Sloveniji sploh narediti. Nisem še videl kakega slovenskega benda, kateri bi naredil tak koncert, da bi 3000 ljudi dobesedno ponorelo. Morda je bil v preteklosti, ampak jaz ne vem zanj.

Janez: Meni je najbolj v spominu ostal zadnji špil, ker prejšnjih se vedno manj spomnim (smeh). Sem že star in senilen (smeh). Moram povedati tudi to, da je bil prvi Schengen fest fenomenalen. Na njem je bilo okoli 10 000 ljudi. To je bilo 10, 11 let nazaj.

Dodi: Bilo je ogromno dobrih špilov po raznoraznih klubih, ko je dobesedno tekla voda po stenah, ker je bilo tako hudo in divje, ampak meni sta bila najboljša špila prve Križanke in prvi Otočec. Ko smo prišli takrat na prvi Otočec, je dež dobesedno zlival, ne glede na to pa je 5000 ljudi čakalo pod odrom. To je bilo noro. Tega se najbolj spomnim. Drugače pa je bilo ogromno dobrih koncertov.

Janez: Najbolj mi je v spominu ostal koncert z Motorheadi. Ta je bil eden zadnjih od Lemmya in mi je bilo kar v posebno čast igrati s tako zvezdo.
Kako ste preživeli lockdown? Ste se sploh kaj videvali med seboj? Kako ste vadili, če sploh ste itd...?

Vsi: Slabo. Nič.

Robert: Nismo imeli nobene volje. Vse je minilo. Ravno smo zopet zalavfali kot bend. Upam si trditi, da nismo nikoli tako dobro igrali, kot takrat.

Igor: Od novembra do marca smo imeli enih osem koncertov, potem pa je bil lockdown.

Robi: Takrat nam je dobesedno "dol jermen padu" in nas je minilo, da bi karkoli počeli. Ali ustvarjali kaj novega. Koncertirati itak nismo mogli. Vsak je zadevo preživel po svoje.

Igor: Problem je bil tudi, ker sva samo dva iz Ljubljane. Zaradi zaprtja občin se nismo mogli niti dobivati.

Robert: To je bilo prav zares najbolj žalostno obdobje v našem življenju.
Kakšen pogled imate na trenutno situacijo v Sloveniji in po svetu? Kaj bi bilo potrebno spremeniti (če bi sploh kaj spremenili)?

Janez: Zbrisati USA stran.

Robert: Pri nas bi morali malo kulturo urediti na drugačen način, ne pa tako, kot je sedaj.

Igor: Nujno bi bilo potrebno takoj zamenjati vlado, ki se je izkazala kot popolnoma nesposobna, kljub temu, da smo dobili "generala" za premieja. Ta "general" se je izkazal bolj klavrno. Kar se pa tiče cepljenja, pa se mi zdi ,da je znanost vseeno napredovala od srednjega veka in da jim je treba zaupati, pa da naredimo tako, kot so v določenih državah, da se precepimo in da nehamo s temi lockdowni itd.

Robert: To seveda ne pomeni, da je potrebno vladi zaupat. Zaupat je potrebno znanstvenikom.

Igor: Jaz mislim, da druge variante, da se vrnemo v normalno stanje, ni.
Kaj bi svetovali skupini, ki je komaj na začetku kariere?

Borut: Vztrajajte. To je zelo pomembno. Saj vemo, kdo polni velike koncerte, mar ne? To so bendi, ki izvirajo iz osemdesetih, devetdesetih. Ti bendi so vsi vztrajali in tudi današnji čas je vztrajnost lepa čednost. Nič ni od danes do jutri.

Igor: Predvsem je potrebno verjeti vase. Zelo pomembna je kemija v bendu. Lahko so različna mnenja, ampak najbolj je pomembno, da si bend medsebojno zaupa. Da se nekako podredi tisti osebi, ki v bendu najbolj ustvarja. Da se najde pevca, ki je temu primeren. Potem pa samo še vztrajati in verjeti, da je to, kar počnete, najboljše na svetu.
Za konec pa bi vas povprašala še po vaših planih za naprej.

Robert: Želimo si preurediti tiste angleške komade. Posneti na novo, jih prevesti v slovenščino in jih posneti. Ampak, to je sedaj še v fazi ideje. Sčasoma bomo videli, kako nam bo to uspelo. Kako bo stvar zalavfala.

Igor: Predvsem pa si želimo čim več igrati, ker v vsej tej žalostni situaicji je igranje, ustvarjanje, druženje najboljša terapija proti temu, da človek ne postane depresiven, nor, apatičen, karkoli. Srečo imamo, da imamo to možnost in dajmo se jo posluževati.