ZABRANJENO PUŠENJE OB 40 LETNICI IZIDA ALBUMA DAS IST WALTER

Konec tedna se je v portoroškem Avditoriju odvijala prava predstava. Kultna sarajevska skupina Zabranjeno Pušenje je praznovala 40 let albuma Das ist Walter, ki je zaznamoval otroštva vseh ljudi srednje generacije. Odločila se je, da to obletnico praznuje na naši obali, v Portorožu.

Praznovanje je bilo zelo lepo pripravljeno. Najprej smo si lahko ogledali razstavo, ki je prikazovala najbolj odmevne trenutke obstoja benda. Popeljala nas je v tisti čas Jugoslavije, ko je bil rock prepovedan, izvajalci pa cenzurirani na raznih radijskih in televizijskih postajah. Prav tako je bilo na njej videti določene citate iz pisem, ki jih je skupina dobivala med njihovim delovanjem. Zanimiva je bila takratna miselnost, ki je, v primerjavi z današnjimi trendi, bila precej popredalčkana v neka pravila, kakšen bi človek moral biti. Na srečo vsi niso upoštevali takratnih usmeritev, zato se sedaj lahko pohvalimo s kar nekaj uspešnimi glasbenimi skupinami, ki so bili takrat alternativa, sedaj pa jih lahko opredelimo kot ključne za nastanek nove glasbe.

Po razstavi smo bili deležni ogleda filma Svjetla Sarajeva, ki ga je režiral Srđan Perkić. Film je bila v bistvu biografija skupine in v njem so bili obelodanjeni vsi svetli in temni trenutki tedanjega sistema in načina življenja. Lahko rečem, da je bil zelo zabaven in tudi nostalgičen. Vrnil nas je v čase, ko so bili nastopi nekaj vredni. Če si želel nastopiti v malo večji dvorani, si se moral precej potruditi. Tudi člani skupine Zabranjeno Pušenje so se morali precej potruditi, da so takratno sarajevsko dvorano, namenjeno športu in koncertom, popolnoma napolnili. Film nas je povedel v neke druge čase, ko so bile najbolj pomembne človeške vrednote in pomoč eden drugemu. Sporočilo je bilo jasno: Če želiš nekaj doseči, se bodo sicer na pot postavljale raznorazne ovire, ampak na koncu boš, če si prepričan, tudi uspel. V njem so bile razkrite tudi nekatere zabavne anekdote s strani skupine in njihovih prijateljev in zato ogled resnično priporočam. Ko se je film končal, pa je sledil še kratek pogovor z režiserjem in pevcem skupine.

Sledila je kratka pavza, nato pa koncert, ki je trajal skoraj tri ure. Skupina nam je zaigrala praktično vse hite tistega časa. Čeprav je bila dvorana namenjena kinopredstavam in je bilo mišljeno, da ljudje sedijo na stolih, smo bili na koncu vsi na nogah in plesali ter peli pesmi, ki so našo mladost zaznamovale v kar precejšnji meri. Lahko si slišal: Jugo 45, Hadžija ili bos, Možeš imat moje tjelo, Fikreta, Pišonja i Žuga u paklu droge, Guzonjin sin, Zenica Blues, Javi mi in še mnogo drugih. Skupina se je za nas zares potrudila. Sodelovala je s publiko in na oder poklicala tudi posebnega gosta Jasmina, s katerim je zapela pesem Balada o Pišonji i Žugi. Med koncertom pa smo se naučili tudi nekaj stvari o njih, ki jih morda do sedaj še nismo vedeli. Vsi, tisti na odru in tisti pred odrom, smo se izvrstno zabavali.