JANI KOVAČIČ V STUDIU HENDRIX - EVRIDIKA IZ PEKLA

"Pri izdaji mojih plošč vedno vsi dobijo nagrado za ovitek. Upam, da tako ostane še naslednjih petdeset let mojega življenja". 

Z Janijem smo se srečali v studiu Hendrix, kjer je, v okviru Kavč festivala, izvedel projekt Evridika iz pekla. Njegov nastop je bil 27.1.2025. Na ta dan, med drugim, obeležujemo tudi Dan spomina na žrtve holokavsta. V projektu je predstavil nekatere pesmi slovenskih žena iz taborišča Ravensbruck med drugo svetovno vojno.

V intervjuju sva zajela njegovo delovanje skozi različna življenjska obdobja. Dotaknila sva se tako pubertetniškega panka, kot tudi njegovih kasnejših in s tem zrelejših ustvarjanj.

Ponosno je omenil, da je velik oboževalec jazz glasbe. Rad pa prisluhne tudi etnu in ljudski folklori. Pogovarjala sva se, kako so se takrat izdajale plošče. Slednje mu zelo veliko pomenijo in vsaka od njih nosi svojevrstno zgodbo. V izdajo slehernega albuma je bilo namreč vloženo ogromno volje in truda. Omenil je, da je naredil še velikodrugih projektov, katerih do sedaj ni še nikoli izdal. Smeje pa je tudi povedal, da jo to pravzaprav njegova klasika in da mu je nekako prešla v navado.

Jani na koncertu v koprskem studiu Hendrix.

Govorila sva tudi o njegovih celovečernih koncertih, ki vključujejo sodelovanje z raznoraznimi izvajalci. V pogovoru je omenil kompilacijo največjih hitov Toma Waitsa, ki je izšla v Ameriki in je vsebovala dve njegovi priredbi v slovenskem jeziku. Omembe vreden je teatralni projekt Piano bar, ki je bil posnet z godalnim kvartetom. Spomnil se je projekta Post božični psalmi, ki so bili narejeni s kontrabasom in štirimi vokalisti. Po njegovem prepričanju je post božični čas mnogo daljši od božičnega. Projekt mu žal ni najbolj uspel.

Najbolj pa ga je zaznamovalo sodelovanje z Ano Pupedan, s katero je posnel album Besne pesmi. V pogovoru pa sva se spomnila njihovega nedavno preminulega člana Marka Dolesa. Skupaj so prekrižarili vso Slovenijo in se imeli zelo lepo.

Z zaprtjem KUD-a France Prešeren se mu je malček sesul svet, ker je bila tista dvorana zelo primerna za njegove zamisli. Jani pravi, da nekaterih projektov ne more izvesti nikjer več, ker enostavno ni prostora za njih saj so dandanašnje dvorane prevelike ali prehrupne.

Izpostavil je tudi dve zanimivi zadevi, na katerih dela v tem trenutku. Prva je Orfej iz pekla. To je zelo zanimiv projekt, v katerem se prepevajo taboriščne pesmi, ki jih je Poljak Aleksander Koliševič zbiral po vsej državi. Bilo jih je skoraj za 700 tipkanih strani. Nekatere od njih je na raznih prizoriščih tudi izvedel. Kljub vsemu pa je bil Aleksander Koliševič na Poljskem precej neznan. Zbirka je na koncu pristala v muzeju holokavsta v Washingtonu.

Druga stvar pa je projekt Evridika iz pekla, ki pa je fokusiran na pesmi slovenskih taboriščnic, ki so bile med drugo svetovno vojno nastanjene v taborišču Birkenau. Jani jih je uglasbil in pripravil za izvajanje. Zbrane so na 250 tipkanih straneh, v kratkem pa bo izšel almanah v spomin na tiste čase.Ta projekt je izvedel tudi v studiu Hendrix v okviru Kavč festivala.

Janijeva boljša polovica Milena Mileva Blažič, ki je pomagala pri izvedbi projekta z branjem taboriščne poezije.

V intervuju sva se dotaknila tudi legendarnega Marka Breclja. Povedal je, kako je on gledal nanj in kakšno je bilo njuno sodelovanje. Omenil je Markov nepredvidljiv karakter. Par besed pa sva namenila sodelovanju in druženju s Tomažem Domicljem.

Poučevanja na srednji šoli se Jani spominja z radostjo. Zelo rad je opravljal poklic profesorja. Z veseljem se spominja okroglih miz, ki jih je prirejal skupaj s tamkajšnjimi dijaki. Na vprašanje, kakšna je razlika med mladimi včasih in danes, je rekel, da je precej velika. Sedaj je mladina po njegovem bolj usmerjena sama vase, po drugi strani pa so izjemno široki in inteligentni. Tehniko in tehnologijo znajo dobro uporabljati sebi v prid. Omenil je tudi, da mladi živijo v času, ki ga starejše generacije ne dojemajo popolnoma.

Na vprašanje, zakaj je zavrnil nagrado za njegovo življenjsko delo, je povedal, da ni bila relevantna, ker je šele na pol poti svojega življenja in s tem tudi ustvarjanja.

Ko sem ga vprašala, kaj bi naredil za svet, če bi imel neomejeno moč, je brez obotavljanja rekel, da bi ukinil vojne. Po njegovem je vojna v Ukrajini začetek konca Evrope. Druga zadeva je vojna v Gazi, ki je v bistvu globalni problem. Nasilja ne prenaša. V pogovoru sva se dotaknila tamkajšnjih otrok, ki so postali invalidi. Poudaril je, kaj to pomeni za njihove družine in tudi to, da je že čas, da človeška miselnost preide na malo višjo zavest dojemanja.

V prihodnosti ga čaka še precej projektov. Držimo pesti, da mu jih uspe vse narediti.

Na koncu je pohvalil organizacijo in idejo Kavč festivala. Povedal je, da take prireditve združujejo ljudi in je to ena redkih možnosti, da se sploh kaj dogaja. Pravi, da se v okviru tega festivala odvija neverjetno veliko prireditev in da je organizacija spoštovanja vredna. Občuduje organizatorje, ker v festival vložijo tako veliko truda. Kavč festival je zanj eden izmed najboljših umetniških dogodkov na naših tleh. 

Intervju si lahko ogledate na spodnjem linku.

 Tukaj pa lahko prisluhnete celotnemu projektu Evridika iz pekla, ki ga je, skupaj z njegovo ženo, izvedel v studiu Hendrix. Vredno poslušanja.